Planinski izleti so mnogokrat polni nepredvidljivih trenutkov. Tudi tistega dne si nismo predstavljali, da bo naš pohod trajal pozno v noč.
S prijatelji smo se zgodaj zjutraj podali proti vrhu gore, oboroženi z nahrbtniki, malico in adrenalinom. Pot je bila v začetku položna gozdna steza, ki se je vila skozi dišeče smrekovje, nato odprti travniki obsijani s soncem. Popoldne smo prispeli na vrh, uživali v prečudovitem razgledu in se malo predolgo zadržali pri malici in fotografiranju. Oblaki so počasi zagrnili nebo, veter se je okrepil in komaj opazno so sence začele daljšati. Nekdo je pogledal na uro in zaskrbljeno dejal, da nas bo na poti v dolino ujela tema. Z naglico smo začeli sestopati, toda pot, ki je bila prej jasna in lahkotna, je v polmraku postala povsem drugačna. Ko smo prišli do razcepa, kjer bi morali zaviti proti koči smo se ustavili. Kam zdaj? Tišina. Nihče ne ve. Zamišljeno smo zrli v gosto podrast, ki se je zdela vse prej kot prijazna. Sonce je že zginilo za obzorjem, meglica se je dvigovala iz doline in prvi mrak nas je objel kot nevidna zavesa. Nekdo je zaklical svetilke, kdo ima svetilke. Samo jaz in še nekdo sva jih imela. Dovolj bo. Prižgali smo svetilke in šibki snopi svetlobe so osvetlili pot. Previdno smo stopali naprej, poslušali zvoke gozda in skušali ostati mirni. Ni bilo prijetno. Nekje v daljavi je zatulila sova in listje je šumelo pod koraki nevidnih živali. Počasi, korak za korakom smo sledili ozki poti, ki se nam je zdela pravilna. Srce mi je poskočilo, ko sem v daljavi zagledal šibko rumenkasto svetlobo in vzkliknil koča.
Zadnji del poti smo skoraj tekli in ko smo končno stopili skozi lesena vrata koče, nas je zajela toplina prostora in prijazen nasmešek oskrbnika, ki je rekel, da smo doživeli pravo gorsko pustolovščino. Še sreča, da smo s seboj imeli svetilke.…