Že kot majhni deklici, so mi prsi zelo hitro zrasle. Bila sem prva v razredu in vsi, še posebej fantje so buljili vame. Bilo mi je zelo neprijetno. Nosila sem ohlapne puloverje, se držala krivo, vendar ni dosti pomagalo, pogledi so se vedno obračali za mano. Povedala sem mami, da si želim zmanjšanje prsi, pa se mi je samo nasmehnila in dejala, da bom nekega dne ponosna na njih.
Prišla sem v srednjo šolo, prsi so se še povečale in še vedno nisem bila ponosna na njih. Poleg nadležnih fantov sem dostikrat videla zavist v sošolkah in zato sem si težko našla prijatelje. Še vedno sem vztrajno spraševala mamo, kdaj bo zmanjšanje prsi pri meni prišlo v poštev. Toda mama je bila gluha za moje prošnje in mi je rekla, da bi marsikatera zamenjala z mano.
Želja za zmanjšanje prsi je rasla skupaj z mano, prav tako kot so rasle one. Nisem se mogla ukvarjati skoraj z nobenim športom, saj noben nedrček ni zadržal pretiranega poskakovanja in včasih me je bolel hrbet od prevelike teže. Spoznala sem fanta, ki mi je bil zelo všeč. Absurd je bil, da sem med milijon fanti našla takšnega, ki so mu bile všeč majhne prsi. Povedala sem mu, da si želim zmanjšanje prsi že od malega, vendar mi mama ni dovolila.
Skupaj sva odšla na pregled k lepotnemu kirurgu. Potolažilo me je dejstvo, da mi je zmanjšanje prsi svetoval tudi zdravnik. Navedel mi je nekaj razlogov za ta poseg:
- lahko bom bolj aktivna
- zmanjšanje bolečin v hrbtu
- boljša higiena
- boljši spanec …
Prvič v življenju sem se počutila slišana, nekdo je razumel, da me velike prsi motijo. Edini pomislek, ki sem ga imela pred posegom je bil ali bom lahko dojila svoje otroke ko opravim zmanjšanje prsi. Zdravnik me je potolažil, da to ne bo noben problem. Srečna sem bila, da imam partnerja, ki me pri tem podpira, skupaj bova zmogla skozi ta postopek. Jaz pa bom končno normalno zadihala.
