Počasi se približujemo današnjemu cilju. Po dolgih sedmih urah hoje, večinoma pa gozdnih stezah, v daljavi že opazimo naš cilj, visokogorsko pastirsko postojanko, kjer bomo preživeli popoldan in tudi prespali, da si naberemo novih moči za jutrišnji vzpon na vrh. Ta postojanka zgleda kot oaza v puščavi, majhna kotlina porastla z zeleno travo, ki jo obdajajo strme skalnate stene.
Pravi raj na zemlji. Gospodar je moj dolgoletni znanec, ki sem ga spoznal na svojih planinskih izletih v te kraje, pravzaprav nam je bil v veliko pomoč, ko nas je pred leti ujeli močno neurje, do najbližje planinske koče pa je bilo še dobri dve uri hoje, nas je opazil iz svoje pastirske koče, ter nas varno pripeljal in ponudil prenočišče in topla oblačila. Od takrat naprej vedno prespim pri njemu, sam ali pa s skupino, ki jo vodim v hribe. Njegove ovce in krave se prosto pasejo na okoli, torej je električni pašni pastir pod napetostjo. Na to opozorim skupino, še posebej mlajše pohodnike, ki bi lahko iz radovednosti preizkusili kakšno napetost ima električni pašni pastir. Če se še prav spomnim ima električni pašni pastir zadaj za kočo prehod za ljudi. Med tem, ko smo hodili proti koči pa je prijatelj živino že odgnal na drug pašnik, da se bomo lahko prosto gibali okrog koče, tudi električni pašni pastir je izklopljen.
Za dobrodošlico nam je pripravil domače kislo mleko in ajdove žgance. Poslastica, ki je ne dobiš daleč naokoli. Za večerjo pa ovčka na žaru. Res, vedno dobro poskrbi za nas in nikdar noče vzeti plačila. Ne za hrano ne za spanje. Pa se mu vedno kako drugače oddolžim za gostoljubnost.
Recimo, ta električni pašni pastir je zadnja pridobitev, ki jo je dobil. Vedno se kaj najde, vedno kaj potrebuje in ker ne hodi v mesto mu mi, ki nas gostoljubno sprejme pod svojo streho prinesemo kar potrebuje.
